Konstantin Miladinov (1830-1862)

Konstantin Miladinov (Struga, 1830 - Carigrad (Istanbul), 1862) e eden od najzna~ajnite makedonski poeti vo 19-ot vek. @edta za nauka go ponela mladiot poet kon Moskva, sredi{teto na slovenskata nauka vo toj period. Tamu ostanal podolgo vreme izu~uvaj}i filologija.

Godinite pominati vo Moskava se ispolneti so nespokojstvo i taga po rodniot kraj. Edinstveno ne{to {to go zadr`uvalo tamu bilo `elbata na negoviot brat Dimitar, Konstantin da se stekne so povisoko obrazovanie. Na vra}awe od Moskva Konstantin doznava deka negoviot brat e faten od Turskite vlasti i zatvoren. So cel da go oslobodi se upatil kon Carigrad. Me|utoa povtorno pod dejstvo na nivnite neprijateli, turskata vlast intervenira i go zatvora sega i nego. Vo zatvorot neposredno eden do drug umiraat zaedno.

Interesna e prikaznata kako se na{le vo zatvortot. Koga bile rasporedeni vo ista }elija, dvajcata tolku izmeneti od zatvorskiot `ivot ne se prepoznavaat i se obiduvaat da komuniciraat na nekolku jazici.Na kraj koga }e se prepoznaat se pregrnuvaat i umiraat.

Bra}ata Miladinovci odigrale mo{ne va`na uloga vo Makedonskiot prerodbeni~ki period vo 19-ot vek. Edno od nivnite najzna~ajni dela e zbornikot na narodni pesni vo koj sobrale narodni pesni, prikazni, obi~ai i tradicii od cela Makedonija. Konstantin vo Moskva ja sozdal "T'ga za Jug" vo o~ajot koj go opkru`uval tamu. Taa denes e monument vo Makedonskata poezija i literatura.

T'ga za jug

Orelski krilja kak da si metneh,
i v nashi strni da si preletneh
na nashi mesta ja da si idam,
da vidam Stambol, Kukush da vidam,
da vidam dali s'nce i tamo
mrachno ugrevjat kako i vamo.

Ako kak ovde s'nce me sretit;
ako pak mrachno s'nceto svetit,
na p't dalechni ja kje se stegnam,
i v drugi str'ni kje si pobegnam,
k'de s'nceto svetlo ugrevjat,
k'de neboto dzvezdi posevjat.

Ovde je mrachno i mrak m'obviva
i temna m'gla zemja pokriva,
mrazoj i snegoj, i pepelnici,
silni vetrishcha i vijulici,
okolu m'gli i mrazoj zemni,
a v gr'di studoj, i misli temni.

Ne, ja ne mozham ovde da sedam,
ne, ja ne mozham mrazoj da gledam!
Dajte mi krilja ja da si metnam
i v nashi str'ni da si preletnam;
na nashi mesta ja da si idam,
da vidam Ohrid, Struga da vidam.

Tamo zorata greit dushata,
i sn'ce svetlo zajdvit v gorata;
tamo darbite prirodna sila
so s'ta raskosh gi rasturila:
bistro ezero gledash beleit,
i si od vetar sino temneit:
pole poglednish, ili planina,
segde bozheva je hubavina.
Tamo po srce v kaval da sviram,
s'nce da zajdvit, ja da umiram.